Hej, človek, malo postoj. Daj mi trenutek. Rad bi te videl.
Nemiren si, begaš in iščeš, hitiš. Drviš, da bi našel, kar si želiš. Samo srečo. Samo srečo želiš.
Človek, malo postoj. Daj mi trenutek. Rad bi te slišal.
Razumem te, vem, kaj iščeš. Saj iščeva isto: nekaj, kar bi dalo smisel korakom, upanje stiskam, luč temi. Nekaj manjka, drži?
Človek, malo postoj. Daj mi trenutek. Rad bi ti rekel besedo.
Doslej sem le plaval na svojih oblakih. Dober sem bil in se trudil za vse. A nekaj je manjkalo mojim besedam, korakom, dejanjem in skritim željam. Da bi res videl, da bi res slišal. Da ne bi se gledal z dejanji v zrcalu, da ne bi poslušal le svojih besed.
Ta drobna malenkost ... Reciva ji luč. Luč bi mi res spremenila korake. Luč bi mi res osvetlila poti. Luč bi mi dala mir in veselje. Luč bi pregnala strah in obup.
Kje bi jo našel, to luč?
Človek, malo postoj. Daj mi trenutek. Rad bi te imel rad.
Dolgo sem iskal. A danes ... sem jo našel. V tebi! V tebi sem našel to drobno luč. V tebi, ki mi nosiš smeh in obup, upanje in bolečino. Vse to se sežiga v najinem srečanju – če te hočem videti, če te hočem sprejeti. In zraste plamen, in zraste luč. Luč, ki bi ti jo rad dal. Luč, v kateri se rojeva Bog. On ti daje, kar si iskal.