Vrlina, ki smo jo pozabili na nočni omarici, preden smo stekli v čas, prevračat ure in minute, da bi jih bilo več in več. Zdaj spet stopi na plano: v čas pričakovanja. Pričakovanje je najprej čakanje in kar spomnite se tistega čakanja pred ordinacijo, ko ni ne konca ne kraja vrste. Pričakovanje je tako naporno. Bolj ali manj zato, ker smo se odnavadili potrpljenja. Vse želimo hitro in takoj, to minuto. Jesti češnje decembra, kopati se v morju februarja, pogledati, kaj je na drugi strani sveta.
Nekako smo se navadili, da imamo vse takrat, ko si to želimo. Naj bo že danes božič!
Tako navadili, da smo to prenesli tudi med odnose z ljudmi. Ljudje pa nismo računalnik ... in ne avtomat.
Tudi Bog noče priti takrat, ko se mi to spomnimo. Boga je treba čakati. Kot je treba čakati človeka, da dozori. Kot je treba čakati, da skozi toliko nepotrpljenja tudi mi dozorimo v človeškost.
Sveča gori počasi. Preden dogori, preden dozori, bo še dolga pot.
Počasi. Počasi je treba goreti.
