Ob praznikih si želimo posebnega vzdušja, veselja, bližine, miru, razumevanj v družini, … V resnici pride na dan ogromno tesnobe, strahu, ranjenosti, praznine …
Božič ne pride z lučkami in darili. Pride, ko v svojo puščavo (prejšnji teden), v svojo ranjenost in šibkost spustim Boga. Jezus se je rodil v »štali«, ne v hotelu. Božič se zgodi takrat, ko sem pripravljen Bogu dati vse, odpreti vse kotičke svojega življenja in duše, ter prositi, da me ozdravi, da me opere, očisti.
Pri preroku Sofoniju (3. Poglavje) je Jeruzalem predstavljen kot božja nevesta. Kaj to pomeni? Vsak človek je poklican v ljubezenski odnos z Bogom, ki ljubi, išče človeka. Človek se vedno znova obrača od njega, beži, hoče delati po svoje, posluša vse druge glasove… ne pa Očetovega… Rodi se sram: hočem skriti to, kar v resnici sem… (Sion se sramuje – Sof 3,11). Adam in Eva se skrijeta. Porušeni so odnosi, ni več zaupanja. Obstaja pot nazaj?
»Cestninarji in vlačuge pojdejo pred vami v Božje kraljestvo« pravi Jezus… Zakaj imajo ti ljudje »prednost«? Ker so bili že itak označeni za grešne, zaničevani in osovraženi. Ni se jim treba bati za svoj zunanji ugled… A to bi bilo premalo. V svoji ranjenosti so bili pripravljeni pasti na kolena in prositi odpuščana. Pripravljeni so bili sprejeti dar. Dar odpuščanja. Objem Očetove ljubezni.
(Če razmišljamo o grehu izven konteksta Božje ljubezni do človeka, potem je to le nekaj zunanjega, prepoved. Šele ko se postavim pred Boga, pred njegovo svetost in ljubezen, odkrijem svojo grešnost v pravi luči.)
Čeprav so prvič Očetu rekli: »Nočem«, so se pozneje skesali. Njihovo srce ni napuhnjeno, se ne »povzdiguje«. In tu, v božjem objemu so prejeli dostojanstvo, ki jim ga je greh vzel.
To je Božič. Je obnovitev mojega življenja, je moj trud, da se poboljšam, vendar je v prvi vrsti ponovno sprejetje Boga v svojo revščino. In Jezusov prihod nas očiščuje stare grešnosti. V Jezusu postajamo nova stvar. To je nekaj resnično »novega«.
Imamo navado radi: »Bog nas ljubi takšne, kot smo.« Res je. Bog nas ljubi takšne kot smo. Vendar nas preveč ljubi, da bi nas pustil takšne kot smo! Tudi letos, v tem času lahko postanemo na nek način »nova stvar«. Kaj je tisto, kar moramo opustiti kot »staro« in kaj je tisto, kar moram na novo zaživeti, uresničiti. Katere drže, odnose, navade moram postaviti pred Boga, da jih skupaj ovrednotiva, prečistiva, na novo začneva… On nas noče pustiti takšnih, kot smo. Zato je vsako leto božič, vsako leto velika noč. Da bi ob njem rasli, se spreminjali, da bi mi danes postali »ljudstvo, ponižno in ubogo, ki bo zaupalo v Gospodovo ime. Ti ne bodo delali krivice in ne govorili laži, ne bodo zvijačni. Delali bodo in počivali in nihče jih ne bo strašil (prim. Sof 3,13). Zato ponavljam vabilo k spovedi. Trenutek, ko rečem Jezusu: pridi v moje življenje. Pridi tudi v to mojo »štalo« in zmedo, v mojo ranjenost in živčnost, jezo, nemir, … Na razpolago smo, stolnica: zjutraj 8.30-9.30 in zvečer od 17.00 dalje.
Zato danes, ko začenjamo božično devetdnevnico, okrepljeno vabilo: pripravi se. Bi rad doživel-a veselje, mir, radost božiča? Pripravi se. Ko prihaja k tebi oseba, ki ti veliko pomeni, si vzameš čas, se pripraviš, urediš, … Ti Jezus pomeni veliko? Pripravi se na njegov prihod. Rodil se je pred 2000 leti v Betlehemu, še bolj pa se želi roditi danes v tvojem življenju.
Študentska maša, 16.12.2008
Berila: Sofonija, 3,1-2.9-13; Ps 34; Matej, 21,28-32
